Globoko sem se morala prikloniti ekscelenci realnih tal, da sem v tem lepem vremenu utegnila razmišljati tudi o neprijetnih klofutah, ki so na srečo za mano. Običajno so to tiste vrste izkušnje, iz katerih radi rečemo, da smo se nekaj naučili. Če sem se res, še ne vem. Ljudje drugim pripisujemo marsikaj. Tudi tej osebi bi lahko pripisala dosti stvari. Konec koncev tudi sebi. Le tega nikoli.

Človek ima lahko mnogo žel, a nobeno izmed njih ni tako nevarno, kot tisto od godne matice iz sladkega razdraženega panja. Odpisujem zaloge, ki mi smradijo klet; počasi, eno za drugo, in z vsako, ki jo pustim za seboj, se počutim svobodneje. Še v koš jih ne vržem. Pustim jih, da obležijo v obcestnem jašku, dokler jih ne pobere zbiralec skesancev zamolčanih, a do potankosti zrežiranih zgodb, ki lahko obogatijo um le umsko motenega. Ekspanzija smradu, ki ga trosijo s svojo grdobijo presega mere kontejnerja, polnega pokvarjenih ostankov, ki se ga ognejo klošarji in ga redno obiskujejo ujede. Mlini na veter koljejo divje ptice, ki se prehitro zaganjajo v nebo. Enako je z nami. Ne smemo leteti, ne smemo se dvigniti s tal. Perje frči po zraku, dokler poslednje pero ne poboža naftnega madeža na asfaltu in se v njem utopi. Ko se odvežemo in pobegnemo, postanejo živčni in maščevalni. In medtem, ko jim v pecljasti kozarec natakaš šampanjec za dobrodošlico, oni na izbi s scientološkimi očali mešajo toksični nektar le zate. Zato vedno zamudijo.

Razmršeni lasje se mi kot staremu rokerju zapletajo med strune, ki od sebe ne dajo glasu. Trzalica mi pobegne v odprtino kitare in požre jo podgana, ki zleze vsepovsod, kjer je ne pričakuješ; takšna, kot je lahko le najboljša prijateljica. Le tista ve, kje te lahko najde, kadar želi. Ko po operaciji ležiš v bolnici, na obisk pride ducat ljudi, za katere si v sanjah ne bi bil mislil, da bodo tam zaradi tebe. Vsi pridejo pred njenim oprostilnim sporočilom o nujni zadržanosti. Ko mora skrivnostno splaviti, si prva, ki jo pokliče, ker si edina, ki ji lahko zaupa in seveda jo v tistih trenutkih držiš za roko. Služba čaka, partner čaka, ti pa skačeš gumi twist čez vse možne ovire na spolzkem terenu. Dogovoriš se za poseg v tvojem in izven njenega kraja, urediš predčasno zdravstveno oskrbo, pričakuješ, da bo vsaj ginekolog prejel minimalno pozornost v znak zahvale. Ti je itak ne. Na koncu ga sam povabiš na večerjo, kot bi tebi naredil uslugo. Misliš si: trpela je, zatorej: oproščeno. Pozabiš. Dokler se ne ponovi. Z njo greš skupaj pod tuš, povabiš jo, da prespi pri tebi, kadar je brez postelje, daješ ji alibije, ko se pod tvojo odejo, skupaj z njo zavleče njen ljubimec, medtem, ko ti spiš na razmajani sedežni in njen mož doma pazi njunega otroka. Lažeš mu, ker ona tako želi, in ko se zgodi neizbežna ločitev, pričakuje, da z njim tudi sama prekineš vse stike. V redu, če jih; če jih ne, kuje maščevanje. Le, da tebi tega ne pove. To izveš naknadno, ko ti sredi najbolj vitalnega obdobja, neposredno, na podlagi predhodne generalke, preseka tisto, za kar dobro ve, da je že tako krhko in za kar si se dolgo časa trudil, da bi bilo trdneje. Ko ti dobrovoljno zarije kremplje v meso, jih še par krat vrtinčasto vbode v tkivo, da se prepriča, če je dovolj bolelo. Vzel bi si čas posebej za to osebo, a se ti zdi škoda meriti vrv do nivoja, ki bi dosegel njen podzemni vodnjak.

Nočem plesni v odnosih, čeprav je plemenita. Raje si nabavim hijeno na povodcu. Ne potrebujem hlinjenih nasmeškov, pač pa tisti pravi, nekontrolirani otroški smeh, kot je bil nekoč, ki, ko te je preplavil, nisi na silo stisnil ustnic, ker nisi bil pomislil na to, da bi s tem utegnil koga ogroziti. Če komu kaj ne paše, naj gre. Raje odidem, kot da bom vsakič znova, ko sem bom smejala, pazila, da bo tisti, ki se z menoj smeji, morda pomislil, da mi je prelepo, da mi je lepše kot njemu. Ni mi lepše, ne se bati. Kako dene ta stavek, ali ne? Ljudje prenesemo marsikaj. Celo fizično bolečino imamo raje, kot potuhnjenega sejalca bodic pod optimističen korak v svet. Zato, ne mi trosit kač v posteljo, raje mi prišij modrice na epidermalni vrt mesojedk. Moj jezik zna biti zajedljiv - po novem, ker je bil prevečkrat naivno čist kot finsko jezero, po katerem niso plavale piranje tvoje vrste. Zobje so kot gorski hrbet nad njim dolgo čakali, da se bodo lahko zopet prikazali izza ustnic, ko me bo preplavilo čustvo brez občutka sramu in bom prenehala zavajati veselje v primež pretvarjanj.

Od mene ne dobiš več alibija za nekaj, kar se ni zgodilo. Zgodilo se je. Enkrat, dvakrat, morda tudi večkrat se ti lahko zgodi. Potem se že dogaja. Zavarovalnica mi ne bo povrnila škode za jamstvene menice, ki so tlele v upanju, da jih pogasi drobcena beseda hvala, preden so do konca pogorele v podtaknjenem požaru. Če bi mi bila namignila, naj se bolje zavarujem, bi verjetno se. A saj veš; kdo bi si mislil? Niso me prepričali tvoji padalci, ki so padli z mirovniških letal na neprijazen teritorij tvoje države, kjer sem več let gostovala. Nisem igračka na daljinski pogon, ti pa njen daljinec, ki jo usmerja proti kanalom, iz katerih smrdi po kanalizaciji. Moja sonda se je že davno odcepila od vesoljskega plovila, ki je puščalo na mestu, kjer je shranjeno pogonsko gorivo za tisto, čemur smo nekoč dejali prijateljstvo. Sedaj je eksplodirala in razjasnila nebo, ki je ravno pospravljalo črepinje.

Lepotica je razprla svoja albatrosova krila nad pročelji Gaudijevih kraljevskih sadnih kup. Le za trenutek jih je ovila oblačna stepena smetana, ki se je v vročini kmalu raztopila v skodelici čarobnosti. Kako medla in zabrisana lahko postane svetloba od lepega. Kič se pretopi v zlato in oči mi napolnijo implantanti, dokler mi ne izstopijo zenice. Vem, krasno je doma, a ne čutim nikakršnega domotožja. Dom je tam, kjer se počutiš doma. Lahko bi bil dom tudi tukaj.

Presunjena nad njeno lepoto, z razprtimi usti osupla nad razgledom z vrha Parka Güell, se znova opomnim na to, kako majhna sva. Kot dva kupa notranjih organov, zmetanih v kožna žaklja ogromnega telesa občudujeva poezijo pod nama. Ko je na jedilnem listu slow food restavracije glavna jed Barcelona, še takemu gastronomu zakruli v želodcu. Navidezno spokojno čepi pod menoj in zahteva aplavz. Počasi jo srkam po slamici omame in ob izdihu začutim, da naju poganja isto srce, le arterije so speljane na različna konca. Ona je tu vsak dan nezavedno, jaz za vedno. Tudi ti nisi ravno ravnodušen. Poleg naju, estetsko obložene mize, pogrnjene z belimi prti do tal, oder, zvočniki in osebje, ki leta sem ter tja, v tarči priprav na večerno zabavo. Tudi ognjemet bo, nama namigne okreten domačin. Kakopak. Vsak zase, pa vendar vkup razmišljava o tem, kako je posel v življenju le nekaj za zraven, nekaj, kar namažeš na kruh, da lažje goltaš najplodnejša leta za srkanje užitkov. Torej, goltajva glavno jed, da ne bova odšla lačna. Sladica še pride. Zanimivo, kako spontan odmik telesa od službenega fotelja na keramični separé pod slapom utiša željo po ambiciji in potlači stres na dno zaprašenega predala sobe na koncu hodnika, katere vrata se ne odpirajo prav pogosto. Povsod voda, fontane, pisani vrtovi, krožni promet, vse je mehko zaobljeno. Vrhovi Sagrade Familie, še vedno v fazi regeneracije, prav tako mehkih oblik. Na vrhu Tibidabo, kot krona na glavi kraljice mesta mest. Nikjer ničesar ostrega. Le flamenko z bližnje terase reže žile. Ko se začarana spuščava do vznožja, si nehote zapojem Mercuryjevo Barcelono. Rambla, kot vedno posejana s semeni norosti umetnikov. Eden izmed njih ravnokar počasi leze iz strašljivo škripajočega smetnjaka, našemljen v mačko mijavka v mimoidoče in se jim muza za dobrodelni cekin. Nato zapre vratca, se za trenutek potuhne v svoj tunel, nakar prizor ponovi. To počne ves dan, vsak dan. Vržem kovanec usmiljenja v šatuljo in se ritensko oddaljim, ko se spotaknem ob živo stojnico sadja, ki mi ponuja melono. Tudi Gaudija so nekoč imeli za norca v ponošenih čevljih; danes velja za pokojnega nesmrtnega genija.

Prijel si me za roko, ko ti je pravljica napolnila pljuča in odpeljala sva dalje. Mestece Sitges je postreglo romantiko na pladnju, s svečko. Ozke, tlakovane uličice, posejane z butiki. Na robu mesta, tik nad morjem cerkev, ki hrupna z zvonika privablja poglede. Pod stopnicami se ustavita dve kočiji: spredaj bela s štirimi lipicanci, zadaj črna s štirimi vranci. S prve sestopi nevesta, zgoraj v pozi čakajo fotografi, svatje pojejo v španščini. Telenovela v živo.

Rodni tepih Gaudija - Tarragona je oblačna. Na glavnem trgu naju razvajajo s paello v ponvici, s kuhalnico mešava sangrio v vrču. Tekne. Slap misli mi ovija možganske celice, da lenobne ne zaspijo na žarkih lagodja, ki jih vabi naoljena koža na vrhu nenavadnega gorovja Montserrat, kamor vodijo vlakci trume turistov. Opazujem, kako se je narava ironično poigrala s pleči velikana. Kot bi Bog površno odgriznil kos prepečenca in čezenj polil špinačo, po kateri bi plezale gosenice. Vrhovi, kot vzburjeni lulčki strmijo iznad poraščenih hlač gozda proti žarečemu popku neba. Strahoma prikrito že pogledujeva na uro. Kako hitro mine udobje ležernosti, razmišljam, ko se spuščamo nazaj nad grozljivim prepadom brez zaščitne ograje.

Tako. Pred dvema urama sem zavijala z obvoznice pri tabli Rondo Litoral, sedaj zavijam proti Kosezam. Hkrati odvijam klobčič vtisov, zbranih, da zbodejo ravno v tem trenutku; trenutku izpraznjenih baterij in prostora brez vtičnice, ki bi me povrnil v stanje realnega dojemanja o minljivosti fluidnih prebliskov. Smerokaz je zopet desni. Vedno je desni pri zavijanju na stranski izvoz; tega se prej nisem nikdar domislila. Sploh več ne vem, kako mi je turbulenca v letalu za trenutek zaprla dihalne poti, kako mi je neki Arabec za mizo ponujal vrtnico, kako sem pomerjala nove sandale, kako obloženi so bili tapasi v taverni Basca, kako je po požiralniku steklo vino Esmeralda družine Torres, kako je restavracija La Pinta dišala po Mediteranu, kako visok je bil račun, kako sva vrnila avto v izposojevalnico pločevine, kako se je fotoaparat pregrel, kako sva za trenutek pričarala nasmeh na obraz ženske, ki je klečala na pločniku, držeč v rokah popisan kos kartona in stegovala razprto dlan proti množici z vrečkami dobrot v stisnjenih pesteh, kako lep je bil policist, ki jo je prijazno legitimiral, kako so Španci nasploh lepi (nisi opazil, da sem to opazila), kako Banderas priimek lepo zveni in kako se je napis Iberia na letališču poslavljal od zakrilc Adrie Airways, ko so nonšalantno mahala nad motorji, kot trepalnice nekoga, ki so očem prizanesle boleč pogled odhoda. Niso se spogledale z lučmi, ki so kot kresnice lebdele tam spodaj, dokler niso druga za drugo pričele ugašati. Ostala je samo majcena pikica. Tudi to mesto je majhno, odvisno s kakšne razdalje ga gledaš. Odhajamo in se zopet vračamo. Razdalja ni več to, kar je nekdaj bila. Motorji srebrnih ptic žvečijo zrak kot čeljusti sestradane krave seno. Letala postajajo cvetni prah, ki ga nosi veter, da prepolne pristajalne steze lahko dobivajo alergije.

Pri milem bogu ne vem kdaj me je zadelo in kolikokrat je sunek prebil tolerančni zid pred tvojim pragom. Vem samo, da me je bolela (ni pravi izraz) glava. Vrag se je sončil na rožnatem perju pokrite terase in jedel sladke rumove kroglice. Ni se zmenil za kaplje dežja, ki so se spreminjale v točo. Zbudila sem se utrujena in sama. Le dvignjen pokrov straniščne školjke me je opominjal na to, da si bil tu. Ni mi bilo mar, zato sem jo brž spustila nazaj v prvotno stanje. D je rekel, naj te ne puščam predolgo stati izven hladilnika, ker se lahko osmodiš. Torej, naj te dam na hladno? Tega ni povedal. Lahko ti le vsake toliko, ko boš postajal prevroč, za vrat vržem ledeno kocko in čakam, da se ti morda le naježi koža in ti prekipi. Kapljice pa tečejo. In ti, vztrajen kot nikoli, me presenečaš. To res ni bila tvoja vrlina.

Rovinj, restavracija Monte. V roki paradižnikov sok z višnjami. Odličen je, a ni mi dovolj. Hočem nekaj drugega. Ali morda drugačnega? Z očmi begam za krili nad seboj. Želim si, da bi bila moja nocoj. Ne vem, ali si to izrekel ti (zame) ali jaz (za krila). Galeb, kot umetniška packa na nočnem nebu dopolnjuje pusto sliko. Mesto za vratom zbira oblake kot medalje. Opazuješ me, kako odplavam dlje od drugih kopalcev za mizami in me gladina pogoltne, da poljubim neznano. Tebi sem neznanka le jaz. Vse ostalo ti je jasno. Veš, kaj bi jedel, kaj pil, zaznavaš primerne trenutke za dotik in pravočasne za umik. Le meni ti trenutki predstavljajo moteče bradavice večnosti. Režem in žgem jih eno za drugo, ampak saj veš kako je z bradavicami. Vedno nekje požene nova. Zrak je gost. Megla? Ne vem. Roj čebel v želodcu v vrtincih riše osmice. Zavem se, da me opazuješ. Zdrznem se v zadregi, ker ne mislim nate in čez lice se mi prelije polje lavande. Krivda me cuka za rokav, jaz pa lovim meglo v jasnem prividu. Lep si. Videz Brazilca, temperament Dalmatinca. Kombinacija za dvig bele zastavice na bojišču. Davno. Poslušam tvojo površinsko razlago o umetnosti mešanja sladkih in slanih okusov in šele iz podtonov dojamem globino verbalne vegetacije. Okusi. Po spominu komaj še naletim na tvojega. Bil si sladek, nekoč. Čeprav sedaj nisi slan, mi morda paše ravno to. Tavam v juhi okusov. Če ni dovolj pestra, jo nemudoma začinim s poprom. Diši mi tuje. Odkašljujem se dolgo. Vse me peče. Sedim pokončno, kot značajsko najbolj dovršena stolpnica. Pod njo pa škriplje temelj, ki ti je betoniral srce, dokler ni začelo tiktakati v ritmu mojega plesa. Kot kobra migam z repom, skočim pa ne. Po malem te napadam, pa vendar v sebi nimam dovolj strupa, da bi se ustrašil ugriza. Pritiskam ti na žilo, ki ne prenese pritiska, a tvoja kri se ne zaletava. Zlezem še globlje pod kožo, da lahko brez smerokazov rijem po podkožnih ovinkih in rušim staro cesto. Čutim. Bliža se nedeljska maša, pri kateri bom grenko pogoltnila hostijo in v spovednici skregala duhovnika z bogom. Po naključju (naključij ni) bom zašla v mirno sosesko, v kateri se običajno ne zgodi nič neobičajnega, sem ter tja kakšno posilstvo s privolitvijo. Panj mrčesa na lajni še vedno v trebuhu. Kobila ravnokar zapušča hlev, ranč in gospodarja. Tava, ne vidiš?

To, da sem zadnjič po dolgem času jokala, sem ti že povedala. To res ni bila moja vrlina. Ne vem, ali je bila sreča ali žalost. Obojega po malem, bi rekla, čeprav je bila solza sladka in topla. Poklical si me, ko je ravno urezala v lice in se namenila proti desnem ustnem kotičku. Ujela sem jo na jezik, jo podrsala po zgornji ustnici in jo spustila vase. Še jo čutim - zarezo na ustih, ki si mi jo na ostro zašilil s svojimi. Začutila sem rdečo gosto tekočino, ki je spolzela po jeziku. Ni bilo namerno, si rekel, ko si me gledal oblizovati kri. Strast? Kaj je že to? Naj ti povem: več mesecev je minilo od moje zadnje ekspedicije po rjuhah. Če odštejeva komarje.

Boš zdržal? Ne vem. Ostani na mojem licu kot lepotno znamenje, lahko tudi kot najgrša bradavica. Obljubim, da te ne bom odrezala. Naredi me posebno zaradi unikatnega detajla. Tega mi še nisi dal, si mi pa zarisal kakšno zrelostno gubo v obraz. Ravnokar jo gledam; prav zanimiva sem z njo. Hvala ti.