Niti z navdihom za najbolj patetičen tekst mi nisi postregel, dragi, ko si rekel: tako pač je. Lahko bi prosila solzo, da mi opere lice, pa bi me vklenjena zavrnila. Takrat. Življenje v vakuumu mi je zapiralo dihalne poti in me hkrati ohranjalo toliko užitno, da se na meni ni začela nabirati plesen. Spila sem kozarec viskija za injekcijo, ki bi me streznila, da iztrgam iz sebe klopa, ki mi je posesal vso kri. Kri, ki je tekla skozme - zate. Kot lev si branil svoje ozemlje, hkrati pa si prilaščal še tujega. Napenjal si mi misli kot naramnice in jih naglo spuščal brez povodca, da so venomer tlesknile ob prsi, ki so namesto dotika prejemale klofute, namenjene tebi. Prinašal si mi, česar nisem iskala, odnesel pa tisto, kar sem želela, da najdeš. Richterjeva lestvica je zatajila ob merjenju jakosti potresnega sunka, ki si ga sprožil, ko si zatresel moj čustveno-eksistenčni prostor, ki je ob vsakem tvojem izvedenem manevru popokal za stopnjo više. Sledili so popotresni sunki, ki so razdejanje spremenili v opustošenje. Travnik se je preoblekel v plevel in na poti si pohodil pridno mravljo, ki si jo spregledal, ko je nosila breme, težje od nje same. Skušam zavrteti nazaj filme, ki si jih zame, stransko igralko, režiral sam, a spominski trak se feclja v nerešljive vozle, ki ne razvežejo odrešilnega spoznanja.

Vračaš se. Počasi in previdno zajemaš bližino. Potihoma se plaziš po osušeni travi do mojega brloga. Dlaka se ti ježi od pričakovanja. S kremplji rahljaš rodovitno prst, pod katero še diha poškodovana korenina upanja. Pokrčiš taco, da bi stopila korak naprej, a jo pustiš viseti v zraku, ko plen začuti nevarnost od zadaj. Tvoj pogled je mamljiv kot greh, beseda navidezno sladka, a ko mi pride do živega, začutim skeleče rezilo na jeziku, ki me opozarja, da ga ne stegnem do tvojega. Kot bi med najinimi ustnicami izgoreval poslednji ogenj cigaretnega dima. Bojiš se tišine, ko glas zastane med izdihom. Hočeš mi povedati tisto, česar te je učila prava pot, a te je strah, da pobiraš zrna na razhojeni stezi, ki ne vodi k cilju. Zavedaš se moje slabosti, ki utegne izbruhniti ob nepravem trenutku. Nimam univerzalnega ključa, ki bi odpiral vse vhode. Vrata brloga so ti odprta na stežaj, zato ne išči skrite kode za deaktiviranje alarma. Pa vendar imam le en dostop, do katerega vodi labirint, bolj zapleten od tistega, ki si ga poznal nekoč. Zvonec prav tako ne deluje več. Odzvonil je davno nazaj, ko je kričal tako dolgo, da je obmolknil, a ga nisi slišal. Stal si pri drugih vratih, ko sem zamenjala melodijo.

Takšnega scenarija se ne bi domislila niti sama. Ponujaš mi glavno vlogo brez avdicije. Ne vem ali si ga spisal zato, da bi zanj prejel nagrado in si dokazal, da zmoreš ali si ga zares doživel. Kajti, ne moreš videti drugega v ogledalu, če tudi sam ne pogledaš vanj. Ne boš obrisal prahu, dokler te ne moti, da je tam. A ne misli, da človek ve, kdaj je ravnal pravilno, če nikoli ni storil ničesar narobe. Zato te razumem.