Pri milem bogu ne vem kdaj me je zadelo in kolikokrat je sunek prebil tolerančni zid pred tvojim pragom. Vem samo, da me je bolela (ni pravi izraz) glava. Vrag se je sončil na rožnatem perju pokrite terase in jedel sladke rumove kroglice. Ni se zmenil za kaplje dežja, ki so se spreminjale v točo. Zbudila sem se utrujena in sama. Le dvignjen pokrov straniščne školjke me je opominjal na to, da si bil tu. Ni mi bilo mar, zato sem jo brž spustila nazaj v prvotno stanje. D je rekel, naj te ne puščam predolgo stati izven hladilnika, ker se lahko osmodiš. Torej, naj te dam na hladno? Tega ni povedal. Lahko ti le vsake toliko, ko boš postajal prevroč, za vrat vržem ledeno kocko in čakam, da se ti morda le naježi koža in ti prekipi. Kapljice pa tečejo. In ti, vztrajen kot nikoli, me presenečaš. To res ni bila tvoja vrlina.

Rovinj, restavracija Monte. V roki paradižnikov sok z višnjami. Odličen je, a ni mi dovolj. Hočem nekaj drugega. Ali morda drugačnega? Z očmi begam za krili nad seboj. Želim si, da bi bila moja nocoj. Ne vem, ali si to izrekel ti (zame) ali jaz (za krila). Galeb, kot umetniška packa na nočnem nebu dopolnjuje pusto sliko. Mesto za vratom zbira oblake kot medalje. Opazuješ me, kako odplavam dlje od drugih kopalcev za mizami in me gladina pogoltne, da poljubim neznano. Tebi sem neznanka le jaz. Vse ostalo ti je jasno. Veš, kaj bi jedel, kaj pil, zaznavaš primerne trenutke za dotik in pravočasne za umik. Le meni ti trenutki predstavljajo moteče bradavice večnosti. Režem in žgem jih eno za drugo, ampak saj veš kako je z bradavicami. Vedno nekje požene nova. Zrak je gost. Megla? Ne vem. Roj čebel v želodcu v vrtincih riše osmice. Zavem se, da me opazuješ. Zdrznem se v zadregi, ker ne mislim nate in čez lice se mi prelije polje lavande. Krivda me cuka za rokav, jaz pa lovim meglo v jasnem prividu. Lep si. Videz Brazilca, temperament Dalmatinca. Kombinacija za dvig bele zastavice na bojišču. Davno. Poslušam tvojo površinsko razlago o umetnosti mešanja sladkih in slanih okusov in šele iz podtonov dojamem globino verbalne vegetacije. Okusi. Po spominu komaj še naletim na tvojega. Bil si sladek, nekoč. Čeprav sedaj nisi slan, mi morda paše ravno to. Tavam v juhi okusov. Če ni dovolj pestra, jo nemudoma začinim s poprom. Diši mi tuje. Odkašljujem se dolgo. Vse me peče. Sedim pokončno, kot značajsko najbolj dovršena stolpnica. Pod njo pa škriplje temelj, ki ti je betoniral srce, dokler ni začelo tiktakati v ritmu mojega plesa. Kot kobra migam z repom, skočim pa ne. Po malem te napadam, pa vendar v sebi nimam dovolj strupa, da bi se ustrašil ugriza. Pritiskam ti na žilo, ki ne prenese pritiska, a tvoja kri se ne zaletava. Zlezem še globlje pod kožo, da lahko brez smerokazov rijem po podkožnih ovinkih in rušim staro cesto. Čutim. Bliža se nedeljska maša, pri kateri bom grenko pogoltnila hostijo in v spovednici skregala duhovnika z bogom. Po naključju (naključij ni) bom zašla v mirno sosesko, v kateri se običajno ne zgodi nič neobičajnega, sem ter tja kakšno posilstvo s privolitvijo. Panj mrčesa na lajni še vedno v trebuhu. Kobila ravnokar zapušča hlev, ranč in gospodarja. Tava, ne vidiš?

To, da sem zadnjič po dolgem času jokala, sem ti že povedala. To res ni bila moja vrlina. Ne vem, ali je bila sreča ali žalost. Obojega po malem, bi rekla, čeprav je bila solza sladka in topla. Poklical si me, ko je ravno urezala v lice in se namenila proti desnem ustnem kotičku. Ujela sem jo na jezik, jo podrsala po zgornji ustnici in jo spustila vase. Še jo čutim - zarezo na ustih, ki si mi jo na ostro zašilil s svojimi. Začutila sem rdečo gosto tekočino, ki je spolzela po jeziku. Ni bilo namerno, si rekel, ko si me gledal oblizovati kri. Strast? Kaj je že to? Naj ti povem: več mesecev je minilo od moje zadnje ekspedicije po rjuhah. Če odštejeva komarje.

Boš zdržal? Ne vem. Ostani na mojem licu kot lepotno znamenje, lahko tudi kot najgrša bradavica. Obljubim, da te ne bom odrezala. Naredi me posebno zaradi unikatnega detajla. Tega mi še nisi dal, si mi pa zarisal kakšno zrelostno gubo v obraz. Ravnokar jo gledam; prav zanimiva sem z njo. Hvala ti.