Lepotica je razprla svoja albatrosova krila nad pročelji Gaudijevih kraljevskih sadnih kup. Le za trenutek jih je ovila oblačna stepena smetana, ki se je v vročini kmalu raztopila v skodelici čarobnosti. Kako medla in zabrisana lahko postane svetloba od lepega. Kič se pretopi v zlato in oči mi napolnijo implantanti, dokler mi ne izstopijo zenice. Vem, krasno je doma, a ne čutim nikakršnega domotožja. Dom je tam, kjer se počutiš doma. Lahko bi bil dom tudi tukaj.

Presunjena nad njeno lepoto, z razprtimi usti osupla nad razgledom z vrha Parka Güell, se znova opomnim na to, kako majhna sva. Kot dva kupa notranjih organov, zmetanih v kožna žaklja ogromnega telesa občudujeva poezijo pod nama. Ko je na jedilnem listu slow food restavracije glavna jed Barcelona, še takemu gastronomu zakruli v želodcu. Navidezno spokojno čepi pod menoj in zahteva aplavz. Počasi jo srkam po slamici omame in ob izdihu začutim, da naju poganja isto srce, le arterije so speljane na različna konca. Ona je tu vsak dan nezavedno, jaz za vedno. Tudi ti nisi ravno ravnodušen. Poleg naju, estetsko obložene mize, pogrnjene z belimi prti do tal, oder, zvočniki in osebje, ki leta sem ter tja, v tarči priprav na večerno zabavo. Tudi ognjemet bo, nama namigne okreten domačin. Kakopak. Vsak zase, pa vendar vkup razmišljava o tem, kako je posel v življenju le nekaj za zraven, nekaj, kar namažeš na kruh, da lažje goltaš najplodnejša leta za srkanje užitkov. Torej, goltajva glavno jed, da ne bova odšla lačna. Sladica še pride. Zanimivo, kako spontan odmik telesa od službenega fotelja na keramični separé pod slapom utiša željo po ambiciji in potlači stres na dno zaprašenega predala sobe na koncu hodnika, katere vrata se ne odpirajo prav pogosto. Povsod voda, fontane, pisani vrtovi, krožni promet, vse je mehko zaobljeno. Vrhovi Sagrade Familie, še vedno v fazi regeneracije, prav tako mehkih oblik. Na vrhu Tibidabo, kot krona na glavi kraljice mesta mest. Nikjer ničesar ostrega. Le flamenko z bližnje terase reže žile. Ko se začarana spuščava do vznožja, si nehote zapojem Mercuryjevo Barcelono. Rambla, kot vedno posejana s semeni norosti umetnikov. Eden izmed njih ravnokar počasi leze iz strašljivo škripajočega smetnjaka, našemljen v mačko mijavka v mimoidoče in se jim muza za dobrodelni cekin. Nato zapre vratca, se za trenutek potuhne v svoj tunel, nakar prizor ponovi. To počne ves dan, vsak dan. Vržem kovanec usmiljenja v šatuljo in se ritensko oddaljim, ko se spotaknem ob živo stojnico sadja, ki mi ponuja melono. Tudi Gaudija so nekoč imeli za norca v ponošenih čevljih; danes velja za pokojnega nesmrtnega genija.

Prijel si me za roko, ko ti je pravljica napolnila pljuča in odpeljala sva dalje. Mestece Sitges je postreglo romantiko na pladnju, s svečko. Ozke, tlakovane uličice, posejane z butiki. Na robu mesta, tik nad morjem cerkev, ki hrupna z zvonika privablja poglede. Pod stopnicami se ustavita dve kočiji: spredaj bela s štirimi lipicanci, zadaj črna s štirimi vranci. S prve sestopi nevesta, zgoraj v pozi čakajo fotografi, svatje pojejo v španščini. Telenovela v živo.

Rodni tepih Gaudija - Tarragona je oblačna. Na glavnem trgu naju razvajajo s paello v ponvici, s kuhalnico mešava sangrio v vrču. Tekne. Slap misli mi ovija možganske celice, da lenobne ne zaspijo na žarkih lagodja, ki jih vabi naoljena koža na vrhu nenavadnega gorovja Montserrat, kamor vodijo vlakci trume turistov. Opazujem, kako se je narava ironično poigrala s pleči velikana. Kot bi Bog površno odgriznil kos prepečenca in čezenj polil špinačo, po kateri bi plezale gosenice. Vrhovi, kot vzburjeni lulčki strmijo iznad poraščenih hlač gozda proti žarečemu popku neba. Strahoma prikrito že pogledujeva na uro. Kako hitro mine udobje ležernosti, razmišljam, ko se spuščamo nazaj nad grozljivim prepadom brez zaščitne ograje.

Tako. Pred dvema urama sem zavijala z obvoznice pri tabli Rondo Litoral, sedaj zavijam proti Kosezam. Hkrati odvijam klobčič vtisov, zbranih, da zbodejo ravno v tem trenutku; trenutku izpraznjenih baterij in prostora brez vtičnice, ki bi me povrnil v stanje realnega dojemanja o minljivosti fluidnih prebliskov. Smerokaz je zopet desni. Vedno je desni pri zavijanju na stranski izvoz; tega se prej nisem nikdar domislila. Sploh več ne vem, kako mi je turbulenca v letalu za trenutek zaprla dihalne poti, kako mi je neki Arabec za mizo ponujal vrtnico, kako sem pomerjala nove sandale, kako obloženi so bili tapasi v taverni Basca, kako je po požiralniku steklo vino Esmeralda družine Torres, kako je restavracija La Pinta dišala po Mediteranu, kako visok je bil račun, kako sva vrnila avto v izposojevalnico pločevine, kako se je fotoaparat pregrel, kako sva za trenutek pričarala nasmeh na obraz ženske, ki je klečala na pločniku, držeč v rokah popisan kos kartona in stegovala razprto dlan proti množici z vrečkami dobrot v stisnjenih pesteh, kako lep je bil policist, ki jo je prijazno legitimiral, kako so Španci nasploh lepi (nisi opazil, da sem to opazila), kako Banderas priimek lepo zveni in kako se je napis Iberia na letališču poslavljal od zakrilc Adrie Airways, ko so nonšalantno mahala nad motorji, kot trepalnice nekoga, ki so očem prizanesle boleč pogled odhoda. Niso se spogledale z lučmi, ki so kot kresnice lebdele tam spodaj, dokler niso druga za drugo pričele ugašati. Ostala je samo majcena pikica. Tudi to mesto je majhno, odvisno s kakšne razdalje ga gledaš. Odhajamo in se zopet vračamo. Razdalja ni več to, kar je nekdaj bila. Motorji srebrnih ptic žvečijo zrak kot čeljusti sestradane krave seno. Letala postajajo cvetni prah, ki ga nosi veter, da prepolne pristajalne steze lahko dobivajo alergije.