Globoko sem se morala prikloniti ekscelenci realnih tal, da sem v tem lepem vremenu utegnila razmišljati tudi o neprijetnih klofutah, ki so na srečo za mano. Običajno so to tiste vrste izkušnje, iz katerih radi rečemo, da smo se nekaj naučili. Če sem se res, še ne vem. Ljudje drugim pripisujemo marsikaj. Tudi tej osebi bi lahko pripisala dosti stvari. Konec koncev tudi sebi. Le tega nikoli.

Človek ima lahko mnogo žel, a nobeno izmed njih ni tako nevarno, kot tisto od godne matice iz sladkega razdraženega panja. Odpisujem zaloge, ki mi smradijo klet; počasi, eno za drugo, in z vsako, ki jo pustim za seboj, se počutim svobodneje. Še v koš jih ne vržem. Pustim jih, da obležijo v obcestnem jašku, dokler jih ne pobere zbiralec skesancev zamolčanih, a do potankosti zrežiranih zgodb, ki lahko obogatijo um le umsko motenega. Ekspanzija smradu, ki ga trosijo s svojo grdobijo presega mere kontejnerja, polnega pokvarjenih ostankov, ki se ga ognejo klošarji in ga redno obiskujejo ujede. Mlini na veter koljejo divje ptice, ki se prehitro zaganjajo v nebo. Enako je z nami. Ne smemo leteti, ne smemo se dvigniti s tal. Perje frči po zraku, dokler poslednje pero ne poboža naftnega madeža na asfaltu in se v njem utopi. Ko se odvežemo in pobegnemo, postanejo živčni in maščevalni. In medtem, ko jim v pecljasti kozarec natakaš šampanjec za dobrodošlico, oni na izbi s scientološkimi očali mešajo toksični nektar le zate. Zato vedno zamudijo.

Razmršeni lasje se mi kot staremu rokerju zapletajo med strune, ki od sebe ne dajo glasu. Trzalica mi pobegne v odprtino kitare in požre jo podgana, ki zleze vsepovsod, kjer je ne pričakuješ; takšna, kot je lahko le najboljša prijateljica. Le tista ve, kje te lahko najde, kadar želi. Ko po operaciji ležiš v bolnici, na obisk pride ducat ljudi, za katere si v sanjah ne bi bil mislil, da bodo tam zaradi tebe. Vsi pridejo pred njenim oprostilnim sporočilom o nujni zadržanosti. Ko mora skrivnostno splaviti, si prva, ki jo pokliče, ker si edina, ki ji lahko zaupa in seveda jo v tistih trenutkih držiš za roko. Služba čaka, partner čaka, ti pa skačeš gumi twist čez vse možne ovire na spolzkem terenu. Dogovoriš se za poseg v tvojem in izven njenega kraja, urediš predčasno zdravstveno oskrbo, pričakuješ, da bo vsaj ginekolog prejel minimalno pozornost v znak zahvale. Ti je itak ne. Na koncu ga sam povabiš na večerjo, kot bi tebi naredil uslugo. Misliš si: trpela je, zatorej: oproščeno. Pozabiš. Dokler se ne ponovi. Z njo greš skupaj pod tuš, povabiš jo, da prespi pri tebi, kadar je brez postelje, daješ ji alibije, ko se pod tvojo odejo, skupaj z njo zavleče njen ljubimec, medtem, ko ti spiš na razmajani sedežni in njen mož doma pazi njunega otroka. Lažeš mu, ker ona tako želi, in ko se zgodi neizbežna ločitev, pričakuje, da z njim tudi sama prekineš vse stike. V redu, če jih; če jih ne, kuje maščevanje. Le, da tebi tega ne pove. To izveš naknadno, ko ti sredi najbolj vitalnega obdobja, neposredno, na podlagi predhodne generalke, preseka tisto, za kar dobro ve, da je že tako krhko in za kar si se dolgo časa trudil, da bi bilo trdneje. Ko ti dobrovoljno zarije kremplje v meso, jih še par krat vrtinčasto vbode v tkivo, da se prepriča, če je dovolj bolelo. Vzel bi si čas posebej za to osebo, a se ti zdi škoda meriti vrv do nivoja, ki bi dosegel njen podzemni vodnjak.

Nočem plesni v odnosih, čeprav je plemenita. Raje si nabavim hijeno na povodcu. Ne potrebujem hlinjenih nasmeškov, pač pa tisti pravi, nekontrolirani otroški smeh, kot je bil nekoč, ki, ko te je preplavil, nisi na silo stisnil ustnic, ker nisi bil pomislil na to, da bi s tem utegnil koga ogroziti. Če komu kaj ne paše, naj gre. Raje odidem, kot da bom vsakič znova, ko sem bom smejala, pazila, da bo tisti, ki se z menoj smeji, morda pomislil, da mi je prelepo, da mi je lepše kot njemu. Ni mi lepše, ne se bati. Kako dene ta stavek, ali ne? Ljudje prenesemo marsikaj. Celo fizično bolečino imamo raje, kot potuhnjenega sejalca bodic pod optimističen korak v svet. Zato, ne mi trosit kač v posteljo, raje mi prišij modrice na epidermalni vrt mesojedk. Moj jezik zna biti zajedljiv - po novem, ker je bil prevečkrat naivno čist kot finsko jezero, po katerem niso plavale piranje tvoje vrste. Zobje so kot gorski hrbet nad njim dolgo čakali, da se bodo lahko zopet prikazali izza ustnic, ko me bo preplavilo čustvo brez občutka sramu in bom prenehala zavajati veselje v primež pretvarjanj.

Od mene ne dobiš več alibija za nekaj, kar se ni zgodilo. Zgodilo se je. Enkrat, dvakrat, morda tudi večkrat se ti lahko zgodi. Potem se že dogaja. Zavarovalnica mi ne bo povrnila škode za jamstvene menice, ki so tlele v upanju, da jih pogasi drobcena beseda hvala, preden so do konca pogorele v podtaknjenem požaru. Če bi mi bila namignila, naj se bolje zavarujem, bi verjetno se. A saj veš; kdo bi si mislil? Niso me prepričali tvoji padalci, ki so padli z mirovniških letal na neprijazen teritorij tvoje države, kjer sem več let gostovala. Nisem igračka na daljinski pogon, ti pa njen daljinec, ki jo usmerja proti kanalom, iz katerih smrdi po kanalizaciji. Moja sonda se je že davno odcepila od vesoljskega plovila, ki je puščalo na mestu, kjer je shranjeno pogonsko gorivo za tisto, čemur smo nekoč dejali prijateljstvo. Sedaj je eksplodirala in razjasnila nebo, ki je ravno pospravljalo črepinje.